Ker mi je ponovno bila zaupana organizacija nedeljskega potepa, sem se tokrat odločil, seveda v nameri da se nas zbere vsaj toliko kot na zadnjem izhodu, da poskusim s presenečenjem v domači okolici.
Turco sem sestavil iz več svojih, zdaj že več let starih trekov  z namenom, da zajamem lepote in zanimivosti naše obale.
Lahko bi jo poimenoval,: UČNA POT in kolikor vas poznam, verjamem, da ostanete presenečeni   

Dobimo se v nedeljo 13. jan. na parkirišču Škocjanskega zatoka ob 09. 45 h in nato krenemo v Milje in nazaj.
Ja, to je to Presenečeni kaj  Pravzaprav presenečenje vas še čaka. 

Med 12. in 13.30 h bomo na Slavniku odprli penino.

Pa na kozarce ne pozabite

Če se komu zahoče in bi rad malo kolesaril, pa ne ve kam, se nam lahko pridruži v sobotnem potepanju v veseli december.
Veselje bo pa v tem, da tudi mi ne vemo, kam nas bo pot peljala. Okvirno je zamišljeno, da raziščemo neraziskano v smeri
Grožnjan, Brtonigla, Novigrad. Odhod iz Izole bo 1. 12.  ob 9h.

Do sobote zvečer je dobrodošel vsakršen predlog po ožjem obalnem okolišu v stilu od kozarca do kozarca, ki naj bi se odvijal v nedeljo z zaključkom pr nonotu in noni v Kurtah.

Nisem se ravno prepričal kaj nas čaka na tokratni turi. Jasno mi je bilo samo, da se moramo brez pomoči pedal, povzpeti čim višje proti vrhu Zoncolana.
Megleno jutro nam je ponagajalo, saj smo bili v celoti prikrajšani za vedute po okolici, no, vsaj dež se nas je usmilil, pa čeprav je že med vožnjo do izhodišča krepko zagrozil.
Kljub vsemu smo optimistično stopili na pedala in zagrizli  v asfaltno strmino misleč, da je to naš najtežji del poti.  Tudi kasneje, ko je bilo potrebno zapustiti cesto in se povzpeti po še hujšem kolovozu oziroma smučišču na najvišjo koto Zoncolana, nismo kaj dosti tarnali. Itak, sedaj naj bi nas zagotovo čakal samo še spust, zato se je specialna ekipa tudi dodatno zaščitila pred morebitnimi udarci. Veselja je pa bilo kmalu konec, ponovno se je bilo potrebno dvigniti, tokrat na Arvenis,  strmo v skalovje, kar  nam je pospešilo frekvenco dihanja na maximum. Na vrhu pod križem, je sledila obvezna regeneracija in nato ponovno v bojno opremo za še ne dočakan, pa vendar obljubljeni, mega FLOW spust. Najprej strmo doli, potem gori doli pa čeprav več gori kot doli. In nato pogled na segna via- Monte Dauda. Jaooooooo, mater, spet gori in to dosti gori, pa kam mi to gremo, moči pa od
nikjer. Končno se nam je pokazala Marija, ampak šele po številnih pavzah, da smo lahko iz že izčrpanih teles izžmili še tisto potrebno energijo za dosego vrha. Da je to bil res zadnji vrh, ni bilo zagotovila, zato tudi ne pretiranega zadovoljstva.  Ampak spust, he, he. Idi pa vidi !!!!!!!

FOTO   

 M.te Zoufplan smo lani, v pozni jeseni, že naskočili vendar nas je gosta megla prikrajšala popolnega doživetja in kmalu je bilo jasno, da bo treba vajo ponoviti.
Tokrat je bilo jutranje ozračje in pa temperatura skorajda idealna za premagovanje 19km dolge klančine, ki nas je ločila do
visokogorskih cvetočih planot, kjer naj bi svoje cvetove razkazoval tudi Rododendron, naš pobudnik tokratnega potepa.
Do vrha smo se počasi prebijali na lastni nožni pogon, kar je v gorah že prava, vendar spoštovana, redkost. Invazija novodobnih gorskih kolesarjev se namreč nezadržno povečuje, saj jim to omogoča nova tehnologija na viagra pogon. Pri dohitevanju so prav ponosni, poudarjeno pozdravijo in še hitreje zmagovalno švignejo mimo.
Po štirih urah teptanja pedal in z dvema postankoma smo že ob prvem pogledu po okolici povsem dopolnili izpraznjeno energijo.
Sam vrh nam ni dal dihati, še hrane si nismo takoj privoščili. Samo nemo smo opazovali po neopisljivem in nato še dolgo poležavali brez nekih misli. Sproščanje, popolna sprostitev.
 Tudi nadaljevanja po vrhovih, ki ga ni bilo konca in pa divjega spusta med koprivo, je zgodba samo za doživljanje.
Torej nič pisat, naj vam slike še kaj povedo 

FOTO       

Za drugo turo po Krajinskem parku Goričko smo se odpeljali do Cankove kjer smo pričakali Koširjeve in se nato zagnali proti bližnjim gričem v poučni mešani gozd do Ledavskega jezera, kjer pravzaprav nismo izgubili veliko časa. Se je pa na poti do Grada našlo veliko, za oči zanimivih stvari tako, da je bilo postankov kar nekaj. Za vrnitev do izhodišča smo koristili Evropsko peš pot, ki  nam je še izraziteje prikazala življenje osiromašenih kmetij.

SLIKE

Verjetno se me še kdo spomni iz časa, ko me sivina še ni obarvala in sem veselo, še s trdakom, oblegal in raziskoval domače hribčke.Vsake, na novo najdene poti, pa čeprav je to bila samo navidezna sled divjadi, sem se tako razveselil, da sem še isti konec tedna MTB bando popeljal na ogled le te. In tako sem tudi dobil naziv "Forumski sledosledec" 
 No, od tega je res že dolgo, sledilcev pa tudi več ni. Mogoče je zato delno tudi kriva GPS tehnologija, ki mi je omogočila potepanja tudi po nepoznanih krajih daleč stran od doma. Sedaj, ko me kdo sprašuje po lokalnih trekih, pa žalostno ugotavljam, da je tega skoraj nič. Poti pa so! In to lepo urejene, razgibane s tako lepimi pogledi, da ne samo prišleku, ampak še marsikateremu domačinu, dih zastane. 

SLIKE