Prepustil sem vodenje, seveda v pričakovanju hitre vrnitve. Pa ni bilo tako, zlomili so me. Ja res, jutri bom zagotovo čutil posledice
Pa nič zato, bomo preboleli kajti za prijatle si je treba čs vzet. Hvala za povabilo divjaki !!!!! 

KLIK

Kljub temu, da ima izpisano pestro zgodovino Velike Vojne, sem si hrib predstavljal kot hrib z malo več rovi in jarki, pa kakšen križ tudi ne bi smel manjkati. Pri iskanju treka, pa sem naletel na 100 možnih poti in zadeva se mi je na predvečer odhoda nekoliko zakomplicirala. Joj, kaj pa sedaj, sem se spraševal? Razmišljam in gledam in ponovno razmišljam pa ugotovim, da z dna hriba pa do vrha niti po cesti nisem sposoben odpeljati. in v kolikor bi mi le uspelo premagati 1600m klančine, kaj bi mi še sploh ostalo od dneva. Ja, nima smisla!
Skočim na google earth in si na Grappi ogledam slikice. Oči usmerim na del predela proti jugu, kjer so slike močno zgoščene, pogledam in ..... Ja, to bo to! Kmalu ugotovim, da je to sentiero 152, vse ostalo pa ja ni problem za izkušenega stezosledca.
Po vrhu je še ogromno planot in si za popestritev izleta dodam primerno količino km in višincev. Zadevo naložim v mojega vodiča in zadovoljno pričakujem jutrišnji dan 
Kot zanimivost še dodam, da smo se z avtom pripeljali na 1300 m višine od koder smo štartali in opravili na 30_tih kilometrih  1000 višincev, pa nismo bili ravno na najvišji točki.
Kako je pa stvar izgledala, si lahko ogledate TU 

Spomnem samo, da se dnevi krajšajo, covid nam ponovno omejuje izhode, tako da obala, nam še vedno lahko postreže po kakšni prijetni turci. V kolikor ima še kdo kolo, se nam lahko pridruži.
SLIKE

Poletje je končno pokazalo svojo moč in morje ogrelo za prijetno namakanje, vendar nismo vsi pristaši martinčkanja. No, tudi večina rib se poleti spusti v hladnejše globine. Tudi sam nisem pristaš vročine,bolj mi dišijo malce nižje temperature, ne maram pa niti globine, zato se raje odmaknem visoko v planine.
In ravno zato sem si tokrat izbral višjo izhodiščno točko za bolj prijetno kolesarjenje po idilični naravi, ki te izmuči vendar na kraju povsem prerodi. Inšoma, turca za znoj polizat.
Ni pa nujno, da vsi enako opazujemo naravo, jaz jo vidim TAKO

Pri brskanju po spletu sem zasledil opis zanimive ture po Idrijskih gričih. Ker pa zemljevida in GPX sledi ni bilo pripetih, sem se po opisu lotil izrisati sled, kar pa je bilo vse prej kot lahko. Sam vzpon je potekal po asfaltni cesti in in urejenih kolovozih. Temperatura tudi več kot idealna, pogledi po okolici fantastični. Manjkal je samo še lep spust, ki po opisu, je tudi bil zagotovljen.
Tokratna spremljevalna ekipa je bila dokaj spremenjena, poznajo me dobro. Si pa vseeno niso mislili, da bom za dosego izrisanega plana vztrajal in rinil v nemogoče. Res je , da je bil opis iz leta 2003, poimenskih domačij praktično ni več, zato nisem mogel vedeti pred kašno zapuščino stojim. Poti po jasah so zaraščene, označenega ni nič, šele v gozdu, kjer ni podrasti, je opaziti sledi nekdanje edine povezave od domačije do domačije. Ja, res se lahko človek danes samo vpraša, če je bilo tu sploh mogoče preživeti. Inšoma, spust POSLASTICA, grape idilične, na kraju zadovoljni vsi. Da Žlikrofe niti ne omenjam, ampak vseeno mjaaaam
 
SLIKE   

Odločno hitimo nadoknadit zamujeno. Moja kondicija ni ravno na nivoju ampak čas hitro beži zato smo se napotili kar v hribe.
Vseeno pa sem turo izbiral oziroma jo podredil po trenutnih sposobnostih. Še vedno je največja ovira Sonjina poškodba ramena. Kljub temu, da sem se pri načrtovanju ture izogibal guratlona, se je izkazalo, da tudi daljši vzpon pušča posledice na ramenu.
Bo že preživela. Iz Tržiča smo se po Dolžanovi soteski povzpeli najprej do planine Pungrat. Do doma na Kofcah smo obšli še planini Šija in Ilovica. Od tu pa poteka 11 km dolg spust po planinski poti do Tržiča, ki je zelo priljubljen tudi med bajkerji. Trasa je hitra, na določenih mestih zahtevnejša, v celoti povsem vozna, lahko bi jo primerjal z Matajurjem.

foto stelio 

PENZIONISTA ČIKLISTA----  Be, chi puol puol !

foto stelio

Iz Krvavega Potoka,kjer smo sedli na kolesa, smo do Kokoške odpeljali preko Gračan (Grozzana). No, ja malo smo bili v prekršku zaradi prečkanja meje, ampak se izplača, pot je veliko bolj prijetna. Polovico spusta iz Kokoške smo odpeljali po enduro, nato pa sledili markacijam planinske poti, ki vodi do jame Vilanica, naprej v Lokve in nato vzpon na V. Gradišče mimo izvira Vroček. Od tu sledi samo še spust do izhodišča. Lepa in prijetna  turca. Bravo mi penzioneri !

Photo Stelio