Poletje je končno pokazalo svojo moč in morje ogrelo za prijetno namakanje, vendar nismo vsi pristaši martinčkanja. No, tudi večina rib se poleti spusti v hladnejše globine. Tudi sam nisem pristaš vročine,bolj mi dišijo malce nižje temperature, ne maram pa niti globine, zato se raje odmaknem visoko v planine.
In ravno zato sem si tokrat izbral višjo izhodiščno točko za bolj prijetno kolesarjenje po idilični naravi, ki te izmuči vendar na kraju povsem prerodi. Inšoma, turca za znoj polizat.
Ni pa nujno, da vsi enako opazujemo naravo, jaz jo vidim TAKO

Pri brskanju po spletu sem zasledil opis zanimive ture po Idrijskih gričih. Ker pa zemljevida in GPX sledi ni bilo pripetih, sem se po opisu lotil izrisati sled, kar pa je bilo vse prej kot lahko. Sam vzpon je potekal po asfaltni cesti in in urejenih kolovozih. Temperatura tudi več kot idealna, pogledi po okolici fantastični. Manjkal je samo še lep spust, ki po opisu, je tudi bil zagotovljen.
Tokratna spremljevalna ekipa je bila dokaj spremenjena, poznajo me dobro. Si pa vseeno niso mislili, da bom za dosego izrisanega plana vztrajal in rinil v nemogoče. Res je , da je bil opis iz leta 2003, poimenskih domačij praktično ni več, zato nisem mogel vedeti pred kašno zapuščino stojim. Poti po jasah so zaraščene, označenega ni nič, šele v gozdu, kjer ni podrasti, je opaziti sledi nekdanje edine povezave od domačije do domačije. Ja, res se lahko človek danes samo vpraša, če je bilo tu sploh mogoče preživeti. Inšoma, spust POSLASTICA, grape idilične, na kraju zadovoljni vsi. Da Žlikrofe niti ne omenjam, ampak vseeno mjaaaam
 
SLIKE   

Odločno hitimo nadoknadit zamujeno. Moja kondicija ni ravno na nivoju ampak čas hitro beži zato smo se napotili kar v hribe.
Vseeno pa sem turo izbiral oziroma jo podredil po trenutnih sposobnostih. Še vedno je največja ovira Sonjina poškodba ramena. Kljub temu, da sem se pri načrtovanju ture izogibal guratlona, se je izkazalo, da tudi daljši vzpon pušča posledice na ramenu.
Bo že preživela. Iz Tržiča smo se po Dolžanovi soteski povzpeli najprej do planine Pungrat. Do doma na Kofcah smo obšli še planini Šija in Ilovica. Od tu pa poteka 11 km dolg spust po planinski poti do Tržiča, ki je zelo priljubljen tudi med bajkerji. Trasa je hitra, na določenih mestih zahtevnejša, v celoti povsem vozna, lahko bi jo primerjal z Matajurjem.

foto stelio 

PENZIONISTA ČIKLISTA----  Be, chi puol puol !

foto stelio

Iz Krvavega Potoka,kjer smo sedli na kolesa, smo do Kokoške odpeljali preko Gračan (Grozzana). No, ja malo smo bili v prekršku zaradi prečkanja meje, ampak se izplača, pot je veliko bolj prijetna. Polovico spusta iz Kokoške smo odpeljali po enduro, nato pa sledili markacijam planinske poti, ki vodi do jame Vilanica, naprej v Lokve in nato vzpon na V. Gradišče mimo izvira Vroček. Od tu sledi samo še spust do izhodišča. Lepa in prijetna  turca. Bravo mi penzioneri !

Photo Stelio

So me pobral in odpeljal

Pa smo šli

in uživali

foto

V nedeljo 2. Feb. Ob 10h, se pravi v času ko župniki darujejo mašo bom jaz turo.
Na biciklih se dobimo pri vlakcu in zapedaliramo v burjo, smer Tomis.
Vrnitev je predvidena iz smeri Strunjan, vmes pa bomo že kako 

Namen je bil na izzi odpeljati turco v objemu sončnih žarkov, ki se nam presenetljivo ponujajo v prvih dneh leta. In ker mi je Mile predlagal Rakitovec, se je sled kmalu izrisala tudi na ekranu. Pot iz Kubeda na Lačno smo si za ogrevanje namenoma nekoliko podaljšali, da ne bi takoj zagrizli v strmino, pa tudi na poškodovanko je bilo potrebno misliti, zato pa previdno izbirati poti. Strmina nas je ravno prav ogrela, sonćek ki je raztegoval svoje žarke med golimi krošnjami dreves pa je ponujal še dodatno zadovoljstvo.
Kmalu smo bili pri stolpu na Lačni iz katerega so se risali lepi razgledi na okolico. Vendar  hladen jutranji vetrič nas je kmalu posadil na kolo in odgnal nazaj na pot proti Kuku. Za trenutek smo se še na tem, popolnoma golem, s tem pa tudi rahlo razpihanem razgledišču ustavili. Frekvenco vrtenja pedal smo nekoliko pospešili. Slika lepe planote in okolice je namreč že po slabi uri konstantnega vrtenja verižnika proti vzhodu postajala monotona in zdolgočasena. Mislim, da smo se vsi razveselili trenutka , ko smo ostro zavili nazaj proti zahodu, pa še navzdol je šlo. Zavetje in lepa travnata potka med obsijanimi travniki so nas ponovno osrečili. Pa ne za dolgo, zagozdili smo se. Potrebno je bilo iti nazaj, poiskati drugo varianto, kar pa je predstavljalo dodaten problem, saj sem iz malomarnosti ostal brez baterij na digitalnem pomočniku. V krogu treh nogometnih igrišč smo se prebijali med številnimi preprekami, da bi našli minimalno upanje na izhod. Le to se je pokazalo v obliki lovske preže nekje spodaj in levo od naše začrtane smeri. Potrebno se je bilo spustiti po zaraščenem pobočju in pri tem pomagati še Sonji, ki si od stare poškodbe ramena, pri obiranju oljk, še ni opomogla. Naše sklepno razmišljanje se je izkazalo kot pravo, pri preži smo ponovno vstopili na zarisano sled katera se je zaradi ograjenih pašnikov ščasoma povsem zarasla. No in zaradi izpraznjenih baterij smo si na treck morali prišteti 6 kazenskih kilometrov kar je na koncu pomenilo povečan apetit in posledično dodaten strošek za obrok pupice in papice. 
In kaj smo se v Novem Letu naučili ? Nič ! Za leto bomo starejši, bedaki pa enako 

FOTO